Empatija v odnosu klient - terapevt

Različne definicije empatije se med seboj rahlo razlikujejo, a njihov pomen je enak in zelo jasen. Empatija je namenjena pozitivnemu odnosu do sočloveka v smislu razumevanja, vživljanja v čustva drugih in vživljanja v položaj drugih. Empatija je zato zelo pomemba v vsakdanjem življenju, saj nam nudi osnovo za prijazno in sočutno sobivanje v človeški skupnosti, ne samo v terapevtskem procesu. Daje občutek povezanosti in občutek, da je človek sprejet od drugega človeka. Empatija ne razlikuje med raso, starostjo in družbenim razredom, empatijo človek ima ali je nima. Simoničeva (2014) pravi, da je empatija pomembna na vseh ravneh človekove vpetosti v odnose, tako v medosebnih, intimnih, družinskih, prijateljskih odnosih kakor tudi na širši, družbeni ravni.

Da je empatija za človeka izjemnega pomena, govori dejstvo, da so se z obstojem empatije ukvarjali že v prejšnjih stoletjih. Če jo povežemo s sočutjem, se lahko vrnemo v obdobje pred našim štetjem. Karen Armstrong  je zametke našla že v obdobju 20.000 - 8000 let pr.n.št, v pračlovekovem strahu pred smrtjo in na hrepenenje po posmrtnem trajanju, kar pogosto zajema tudi sočutje do drugega. Od tega časa dalje so se ljudje na nek način srečevali s pojavom empatije, sočutja in etike, ko je tudi Konfucij izjavil še danes zelo aktualno misel: »Česar si sam ne želiš, tega ne prizadeni drugemu« (Hribar Sorčan). Ta Konfucijeva misel nas kot neko vodilo spremlja tudi v vsakdanjem življenju, vsakdanjem stiku z ljudmi in če bi jo upoštevali vsi, danes ne bi bilo vojn ne slabih odnosov na delovnem mestu niti v domačem okolju.

Zelo podobno pravi Rogersova teorija in sicer da bo »empatični terapevt, ne glede na to, ali klient doživlja strah ali negotovost, osamljenost ali jezo, občudovanje ali razočaranje, vselej namenil veliko truda za to, da bo poskusil začutiti, kar doživlja klient in mu sporočiti svoje razumevanje tega doživljanja in izkustvo, ki ga ob tem občuti« (Kahn).

Mnogokrat se klienti ne zavedajo, kaj dejansko čutijo ali si ne znajo razložiti svojih občutij. Takrat je delo terapevta, da mu pomaga razumeti lastna občutja, a to lahko naredi le pod pogojem, da se zmore vživeti v njegova doživljanja in ta doživljanja klientu nato interpretira na njemu poznan način.

Simoničeva pravi, da je v terapiji empatijo mogoče obravnavati znotraj dveh skrajnosti. Prva skrajnost je bolj površinska oblika empatije. Gre za razumevanje empatije kot tehnike ali veščine, ki terapevtu omogoča zbirati podatke, razumeti klienta in mu na primeren način posredovati svoje poglede. Pri drugi skrajnosti pa gre za razumevanje empatije kot stanja globoke medosebne uglašenosti in stika, ki ga vzpostavita terapevt in klient. V drugem primeru gre očitno za večje bogastvo in globino odnosov, za globok in pristen stik (Simonič). Rogers govori o drugem primeru empatije , saj je druga skrajnost bolj izrazita in prinaša bolj iskren odnos med psihoterapevtom in klientom. Pri tem gre tudi za večjo mero empatije, predvsem na strani psihoterapevta.

V povezavi z empatijo ne gre odmisliti pristnosti, saj je ključno, da terapevt svoja opažanja izrazi na pristen oz. iskren način.

Rogers: »Ko postane terapevtu klientov svet jasen in se lahko v njem prosto giblje, takrat lahko klientu sporoči svoje razumevanje tega sveta. To razumevanje klientu manjka in terapevt lahko predstavi nove pomene klientovega doživljanja, ki se jih le-ta komaj zaveda« (Kahn).

Rogers predstavi tudi terapevtsko vrednost empatičnega razumevanja: "Ko resnično dojamem, da moj terapevt poskuša videti svet skozi moje oči, lahko zberem dovolj poguma, da si razjasnim sliko in poglobim razumevanje o samemu sebi. Njegovo iskreno zanimanje me spodbuja, da sem empatičen do samega sebe in poskušam mirno in sprejemajoče razumeti svoje doživljanje. Empatija druge osebe je ključnega pomena za občutek moje lastne vrednosti. Če se mojemu terapevtu zdi vredno časa in truda, da poskuša razumeti moje izkustvo, potem že moram biti dovolj vreden« (Rogers, v Kahn).

Viri:

• Kahn, Michael (1997). Novi psihoanalitski odnos

• Rogers, Carl (1957). The Necessary and Sufficient Conditions of Therapeutic Personality Change. Journal of Consulting Psychology, Vol. 21, 95–103.

• Simonič, Barbara (2014): Psihoterapija kot možnost razvoja empatije v odraslosti. Andragoška spoznanja, 20(4), 63-76.